Digitalna nedolžnost – (spregledan) pomen tehnologije pri preprečevanju napačnih obsodb

Ob rob razpravam na globalni ravni, ali naj se zbirajo digitalne informacije o aktivnostih posameznikov tudi pri čisto vsakdanjih opravilih (mass surveillance) ter če da, kdaj, kako, kdo in koliko teh informacij naj zbira, hrani in obdeluje, potekajo tudi razprave oziroma opozorila, da se je treba – če smo realni – vprašati nekaj drugega: kdo bo imel dostop do podatkov? V tem okviru je med drugim relevantno vprašanje o učinkih masovnega nadzorovanja na pravice oseb, obdolženih za kazniva dejanja. Velike količine podatkov, ki jih zajemajo državni (pa tudi zasebni) digitalni nadzorni sistemi, so namreč praviloma analizirane in uporabljene za pripravo obtožbe oziroma dostopne le državnim organom, čeprav lahko dejansko vsebujejo tudi dokaze, da obdolženec očitanega dejanja ni storil.  Sodobna tehnologija torej lahko – ne glede na to, ali je uporabljena ciljno npr. v preiskavi določenega kaznivega dejanja ali pa zbira podatke na zalogo – zagotavlja tako obremenilne kot tudi razbremenilne dokaze. V novejši literaturi so zato čedalje glasnejša opozorila, da je na tem področju nujno vzpostaviti enakost orožij strank v kazenskem postopku na način, da bodo tako veliko podatkovje kot analitična orodja za ekstrahiranje relevantnih podatkov dostopna tudi obrambi. Več o tem gl. npr. v obsežni razpravi na temo »Digital Innocence« (avtorja: Joshua A.T. Fairfield in Erik Luna). LINK.