Pojem malo podatkovje (little data) se uporablja za opis podatkov, ki jih o posamezniku zbirajo razni senzorji v okolici, na telesu ali v njegovem pametnem telefonu. Ključno za to označbo je, da se podatki navezujejo na enega samega konkretnega človeka. To so lahko na primer lokacijski podatki s telefona ali navigacijske naprave za več let nazaj, podatki senzorja srčnega utripa, ki ga uporabljamo med tekom, ali pa zgolj informacije, kdaj smo vstali in kdaj gremo spat, kar lahko naš telefon tudi dokaj učinkovito in vestno beleži. Seveda je takšnih informacij vsako leto več, saj količina najrazličnejših senzorjev, ki jih vsakodnevno uporabimo, hitro raste.
Pojem malo podatkovje se od pojma veliko podatkovje (big data) razlikuje po tem, da se prvi nanaša na konkretnega posameznika, medtem ko drugi označuje podatke, ki so zbrani na osnovi opazovanja velike množice ljudi. Obema pa je skupna želja, da bi na osnovi velike količine meritev prišli do informacij o delovanju ljudi, ki niso očitne in se jih praviloma sploh ne zavedamo.
Razliko med velikim in malim podatkovjem lahko opredelimo tudi preko tega, kaj želimo z njimi doseči. Malo podatkovje služi predvsem posameznikom pri doseganju osebnih ciljev, medtem ko veliko podatkovje omogoča velikim organizacijam v obliki korporacij in držav, da uresničujejo svoje specifično poslanstvo, ki ni nujno v soglasju z interesi posameznikov.
Več o tej temi:
Industrija sreče – Kvarkadabra
Industrija sreče: Kmalu bomo vedeli, kako človeka narediti srečnega | Dnevnik