
Kako blizu je fikcija kriminalnih romanov resničnosti slovenskega vsakdana? Kakšna je dejanska slika umorov v Sloveniji od osamosvojitve do danes? Kdo so ljudje, ki ubijajo, in kdo tisti, ki so ubiti – pogosto v odnosih, ki so bližji, kot bi si želeli?
Naši raziskovalci bodo s svojimi predavanji osvetlili različne plati kriminalnega sveta in pokukali v resnično ozadje zločinov in zapletene ume zločincev.
Več o samem festivalu si lahko preberet na spletni strani Krimifest.
Četrtek, 6. 11. ob 17.00 uri v knjižnici Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Poljanski nasip 2, 1000 Ljubljana.
Predavanja:
KDO SO MORILCI V LITERATURI - Manja Skočir
17:00 – 17:20
ONKRAJ FIKCIJE: KAJ NAM PODATKI IN ANALIZE POVEDO O UMORIH V SLOVENIJI - izr. prof. dr. Mojca Plesničar, doc. dr. Dean Lipovac
17:25 – 17:45
VPRAŠANJA OBČINSTVA IN ODMOR ZA KAVO
17:45 – 18:00
PREDSTAVITEV KNJIGE LJUBITI MORILCA - prof. dr. Dragan Petrovec
18:00 – 18:20
Naslov in besede – Ljubiti morilca – je treba jemati v vseh pomenih in odtenkih. Na žalost, kar je najbolj tragično, najprej dobesedno. Nekaj opisanih in povsem resničnih primerov razkriva močno čustveno navezanost na osebe, ki so že ubijale ali poskušale to storiti. Ne gre za navezanost kogarkoli, na primer varno oddaljenega občudovalca, ki zgolj podeljuje všečke. Gre za ljubezen, ki jo čuti žrtev, dejanska v preteklosti ali potencialna v bližnji prihodnosti.
V širšem pomenu naslova, ki ni nič manj usoden, pa gre za ljubezen do ljudi, zlasti politikov, ki sejejo sovraštvo in smrt, in ki jim nikoli ne zmanjka občudovalcev.
PREKLETI TISTEGA, KI JE IZNAŠEL VERIGE: ZLOČIN IN KAZEN PRI IVU ANDRIĆU - prof. dr. Matjaž Ambrož
18:25 – 18:45
Obstaja literarni žanr, ki pripoveduje zgodbe iz »zavodov za prestajanje kazenskih sankcij«. V teh zgodbah je zapor opisan kot kozmos v malem, v katerem se srečujejo ljudje različnih nravi in značajev. Znana so velika imena zaporniškega žanra: Dostojevski, Solženicin, Genet, Wilde in druga. Manj znano pa je, da se je v tem žanru preizkusil tudi jugoslovanski Nobelovec za literaturo Ivo Andrić v Prekletem dvorišču (1954).
Na prekletem dvorišču sobivajo »potuhnjeni siromaki, ki iščejo v opojnih mamilih, česar niso mogli najti v rednem življenju; grehotni starci in mladeniči, ki jih je nepoboljšljivo pokvaril greh; ljudje z izmaličenimi nagoni in navadami, ki jih ne skrivajo in ne lepšajo …« Poleg njih pa še mnogi drugi, tudi kultivirani in izobraženi, dobri pripovedovalci zgodb, ki si s pripovedovanjem krajšajo čas, Andriću pa pomagajo tkati več ravni pripovedi. Besedilo je navdihujoče za raziskovanje vprašanj »zločina in kazni«, prav tako pa vprašanj »zapletenih meandrov človeških usod« – kolikor je oba sklopa vprašanj sploh mogoče ločiti.